Franc Ksaver Meško

Franc Ksaver Meško, slovenski pisatelj, dramatik, pesnik in duhovnik, se je rodil 28. oktobra 1874 v Ključarovcih pri Sv. Tomažu nad Ormožem in umrl 11. januarja 1964, v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Pokopan je na Selah, kjer je preživel in služboval večino svojega življenja.

Za časa svojega življenja je bil cenjen in spoštovan. Leta 1924 je bil imenovan za častnega občana mesta Slovenj Gradec, leta 1974  so po njem poimenovali našo knjižnico.

V letu 2024 mineva 150 let od njegovega rojstva in 60 let smrti, pa tudi 70 let od izida prve knjige njegovih Izbranih del (1954) in 30 let zadnjega ponatisa njegovih leposlovnih del (Mladim srcem, 1994). Te okrogle obletnice so povod, da so Občina Ormož, Občina Sveti Tomaž in Knjižnica Franca Ksavra Meška Ormož leto 2024 razglasili za Meškovo leto.

O FRANCU KSAVERJU MEŠKU

Rodil se je v vasi Ključarovci v župniji sv. Tomaž pri Ormožu, v kmečki družini, kot četrti izmed šestih otrok. Po osnovni šoli pri Sv. Tomažu je obiskoval nižjo gimnazijo na Ptuju in višjo v Celju, kjer je l. 1894 maturiral. Teologijo je študiral tri leta v Mariboru in zadnji letnik v Celovcu, kjer je bil l. 1898 posvečen v duhovnika.

Kot duhovnik je služboval v različnih krajih na Koroškem (Škocijan pri Klopinjskem jezeru, Žabnice v Kanalski dolini, Kneža, Šentanel, Marija na Zilji, Korte, Tinje, Apače, dekanija Dobrla vas, Sele pri Slovenj Gradcu). Leta 1916 je bil pri Mariji na Zilji aretiran (zaradi suma veleizdaje) in prepeljan v zapor v Beljaku. Po mesecu dni so ga sicer izpustili, a se ni smel vrniti v nazaj. Najprej je šel v Celje, od tam pa v začetku maja v Brezno na Pohorju, konec maja pa spet na Koroško in sicer v župnijo Javorje nad Črno. Nekaj časa je bil pri župniku Bayerju v dejaniji Tinje. Kmalu za tem je spet prebegnil v hribe in dva meseca preživel v Kortah.

Po tem ga je sprejel prošt Einspieler v Tinjah, dokler ni proti koncu oktobra 1916 prišel v Apače v dekanijo Dobrla vas. V začetku avgusta 1917 se je lahko vrnil na Marijo na Zilji. Ob prevratu so se razmere zaostrile, bal se je, da ga bi zajele avstrijske “volkswehrovske” skupine, zato je nenehno bežal in se skrival. Leta 1919 je dokončno zbežal preko Karavank, najprej v Radovljico. Nato je nekaj časa preživel pri frančiškanih na Brezjah. Od škofa iz Celovca je končno dobil vabilo, da se lahko vrne na Koroško in izbral si je župnijo Tinje. Po telesnem napadu nanj, septembra 1920, se je iz bolnišnice zatekel v Ljubljano.

Po izgubljenem koroškem plebiscitu se ni mogel vrniti na Koroško v Avstriji, zato je leta 1921 postal župnik na Selah pri Slovenj Gradcu. Njegovega begunstva še ni bilo konec, saj ga je leta 1941 aretiral gestapo in ga poslal v prehodno taborišče Šmartno pri Slovenj Gradcu. Sam je kasneje zapisal, da so jih tam zasramovali samo zato, ker so bili zavedni Slovenci, med njimi sta bila (poleg njega) še Jakob Soklič in Karel Destovnik – Kajuh. V zaporih je preživel več kot dva meseca in še istega leta (1941) so ga nacisti izselili na Hrvaško in potem v Bosno. V Palah v Bosni in Hercegovini je dobil duhovniško službo, a konec leta 1941 so ga zajeli četniki. Februarja 1942 se mu je uspelo čez Bosno in Srbijo prebiti v Ljubljansko pokrajino in se zateči v samostan v Stični, kjer je dočakal konec vojne.

Leta 1945 se je vrnil na Sele, kjer je služboval do smrti 11. januarja 1964.

Pisal je ljubezenske, domoljubne in nabožne pesmi, prozo in drame. Njegovo zapuščino poleg naše knjižnice hranijo še Koroška osrednja knjižnica Ravne, Pokrajinski arhiv Maribor in Koroški pokrajinski muzej.

Povzeto po OBRAZI SLOVENSKIH POKRAJIN